Kako postaneš kronik?

  Tale objava je bistvo in uvod v to, zakaj sem se sploh odločila začeti s pisanjem bloga.

  Na kaj najprej pomislite, ko slišite besedo kronik? Predvidevam, da na kašnega starejšega, ne preveč uglajenega gospoda, ki svoje dni preživlja "za šankom", je stalni gost vseh okoliških gostiln, njegova himna pa je tista od Ptujskih 5: "Od bifeja do bifeja" ( https://www.youtube.com/watch?v=p4une5H01qs ). Imam prav? Vsaj malo?

  No, kronik pa ni samo on. Kronik je tudi sosedova gospa, ki že leta mesečno "straši" pri zdravniku,  z raznimi simptomi, da jo včasih vsi v vasi čudno gledamo. Ampak gospa ni edina v tej skupini. Notri spadajo tudi otroci, za katere ima življenje drugačne načrte. Pa tudi lep, postaven moški, ki se bori z boleznijo že odkar ve zase Tako kot jaz. No, popravek. Nisem postaven moški, sem pa lepa 😁 #prirojenasamozavest

  Moja "kronična pot" se je začela daaaaaavnega leta 1997 ( ja vem, stara sem ), ko so mi odkrili tumor v mali medenici. Takrat so me operirali in mi rešili življenje. Sledilo je nekaj ciklusov kemoterapije, s katerimi so mi uničili tanko črevo, ki so ga z nekaj operacijami uspešno odstranili. Kemoterapije sem prejemala na Hemato / Onkološkem oddelku bivše Pediatrične klinike na Vrazovem trgu.
Ker pa s tako malo črevesja ne bi mogla  preživeti, kaj šele normalno živeti, so se zdravniki odločili, da bom prejemala parenteralno prehrano, če želim preživeti in oditi domov. Takrat sem bila v bolnišnici 6 mesecev.

  Zdaj verjetno gledate kot tele v nova vrata, ker tega izraza ne poznate. Naj vam obrazložim. To je v bolnišnični lekarni pripravljena posebna vrsta infuzije, v kateri se nahajajo vse snovi, ki jih zdrav človek dobi z "normalno" hrano. To so različni vitamini, mineralne snovi, maščobe... Pri zdravih ljudeh se vse dobre snovi v hrani resorbirajo skozi tanko črevo v kri, s pomočjo katere potem te snovi pridejo do želenega cilja ( proteini v mišice, maščobe v plavalni obroč in rokavčke... ). Pri meni pa gre vse to mimo prebavil, direktno v kri. Zato imam v svojem telesu vstavljeno cevko (kateter), ki je preko prsnega koša in žil speljan v moje srce. Poleg tega, da prejemam parenteralno prehrano, tudi jem normalno, samo da se hrana bolj slabo resorbira skozi moje črevo.

  Da so me starši lahko odpeljali domov, so se morali priučiti posebne nege in sterilnosti, kasneje pa sem se tega naučila še jaz. Učenje je potekalo pod strogim nadzorom medicinskih sester na Kliničnem oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo v UKC Ljubljana. Tja sem kasneje hodila na redne mesečne kontrolne preglede. Ker pa zdaj sodim med odrasle, redne preglede opravljam v ambulanti za klinično prehrano na Gastroenterološki kliniki v Ljubljani, ki prav tako spada pod UKC. Pa tudi Infekcijsko kliniko večkrat obiščem.

  No, nekako tako se postane kronik. Oziroma to je moja verzija, sigurno obstaja več načinov. Ta pot ni enostavna, je pa zelo zanimiva in poučna. In na njej lahko srečaš ogromno srčnih ljudi. Jaz sem vesela, da sem uspela spoznati prav vsakega izmed njih.

Leta 1997 in 2018 ob Ljubljanici

Vrazov trg, 22 let kasneje

                 

* tisto kar ni razloženo v tej objavi, bo sigurno v naslednji. Če pa imate kakršnokoli vprašanje pa hitro spodaj v komentarje, da razjasnimo stvari 😉