Dopust, ki za mnoge ni dopust.

  Mislim da ste do zdaj že opazili da nisem navadno dekle. Mnogi me imajo za čudno, nerazumljivo, ker vse sprejmem z nasmehom in dobro voljo. Tudi sprejme v bolnišnico. No ok, mogoče ne ravno prvi dan, kasneje pa. Tisti "moji" že vedo 😉 Vi ste verjetno navajeni da se za dopust odločite že lep čas prej, nabavite vse potrebno, včasih rezervirate, uredite službene/šolske obveznosti, spakirate in kovčke 3x izpraznite in znova napolnite, da ja ne bi česa pozabili, naložite kufre v avtu, se skregate s partnerko/partnerjem, ker toliko vsega pa reeeeees ne potrebuje, saj pa ne greste za pol leta. Nekateri vzamete s seboj še goro igrač, da otročičkom ne bo dolgčas. In potem že skoraj odpeljete izpred hiše, ko opazite, da je v avtu nekam preveč mirno. Ja kako ne bo, če so pa otroci še v hiši. 😜 In potem sledi pregovarjanje vsaj 3/4 vožnje. "mami jaz bi to", "mami jaz bi sok", "oči, lulat me", "mami, bratec mi nagaja"... In ko prispete na cilj so otroci zaspali. Naravnost odlično, kajne?

  No, kako izgleda to pri meni? Kar naenkrat, ni važno ali je dan ali noč, me začne zebsti in noro tresti. ( še bolj kot se ponavadi strese zemlja ob potresu ). Za tem mi postane noro vroče, a obenem me še vedno zebe. Termometer navadno pokaže nad 38 °C. Ker se tudi zvijam od bolečin, me mama naloži v avto in že hitiva proti Infekcijski kliniki. S seboj vzameva samo najnujnejše stvari. Ta 1 ura vožnje je za mojo mamo izredno stresna, saj sem sama v hudih bolečinah in ponavadi vsa blodnjava, večkrat tudi omenim, da želim umreti. Ampak tudi takšne stvari minejo. V bolnišnici nato počakam, da pridem na vrsto za pregled in sprejem. To čakanje je vedno najhujše, saj sem zaradi fizičnih bolečin in visoke telesne temperature ponavadi jaz v svojem svetu in ne dojemam kaj se sploh dogaja z mano, tudi znanih oseb ne poznam več, tako sem neprisebna. Iskanje primernih žil za odvzem krvnih preiskav postane misija nemogoče, zato mi pri tem odlično pomaga moj kateter - Broviac, saj je iz njega veliko lažje vzeti kri. Če primerjam, to je nekako tako kot pipa in voda - ko odpreš pipo, voda priteče. A za določene, bolj specifične preiskave, določitve in spremljanje prisotnosti bakterij v krvi, je potreben odvzem krvi iz žile. S tem se tudi ugotovi, ali je bakterija prisotna samo v mojem katetru, ali pa se je že razširila po celotnem telesu ( v večini primerov se bakterija že razširi naprej).
               

Po sprejemu čakam na prosto sobo.
Ker so mi vse potrebne preiskave krvi
že vzeli, lahko prejmem antibiotike.

   Ko ugotovijo, katera bakterija mi nagaja, se določi antibiotik, katerega prejemam vsaj 14 dni v žilo  ( ponavadi preko katetra ). Da mi antibiotik "zagrabi" oziroma da se jaz počutim bolje potrebuje 24 ur. Nato pa jaz že veselo skačem okrog, kot da mi ni nič. Zato tudi jemljem vse to kot dopust. Ko nimam obiskov večino časa preživim v družbi medicinskih sester, jim delam družbo in jih večkrat zabavam, a hkrati ne oviram njihovega dela. Kot sem omenila sem po osnovni izobrazbi tudi sama medicinska sestra, tako da vem kdaj in kje smem karkoli početi.

Ena izmed sob na otroškem 3 oddelku Infekcijske klinike.
Saj ni tako slabo

  Seveda sem tudi veliko zunaj, v kakšnem parku v bližini klinike, grem na sprehod, večkrat pogledat na ostale oddelke kjer se in sem se zdravila, se igram z bolnimi otroci, seveda tistimi ki se lahko, saj bakterija iz moje krvi ne more kar preskočiti na nekoga drugega, a to ni nalezljivo, če koga skrbi. Tako da najraje čas preživim v otroški igralnici, se igram z otroci in pomagam vzgojiteljici. Ampak ne na infekcijski kliniki, tam igralnica kot prostor ne obstaja, saj se morajo zaradi vseh bolezni, ki jih tam zdravijo, z otroci ukvarjati individualno. A vseeno jim kdaj pomagam pri kakšni izdelavi pripomočkov ali zgolj pri iskanju idej za ustvarjanje in igro, saj sem maturirala tudi iz predšolske vzgoje in je to tudi moja strast.

Nič skrbet, nisem v zaporu. 
To je ena izmed sob na Infekcijski kliniki.
In z mano ravnajo veliko bolje kot v zaporu.

  Se nadaljuje...