Za mano so izredno naporni meseci, tako fizično kot tudi psihično. Tema, o kateri pišem zdaj, je po svoje zahtevna, saj jo dejansko razume resnično malo ljudi. Nekaj je razumeti bolezen, kjer vidiš infuzijsko stojalo, poškodbo, kjer vidiš mavec, nekaj povsem drugega pa je razumeti bolečino zaradi nečesa, kar je skrito v tebi, poleg tega pa vsako živo bitje bolečino prenaša drugače. Tudi pri marsikateremu zdravniku traja, da ugotovi, da so stvari resne, saj dostikrat ni nobenih fizičnih dokazov, zato veliko bolnikov dobi nalepko simulantov, pa čeprav v resnici stvari stojijo drugače.
Z bolečino sem se, tako kot vsak človek, srečevala skozi celotno življenje. Najprej sem jo spoznavala preko padcev, udarcev, kot vsi otroci. Kasneje so prišle na vrsto igle in razni ne preveč prijetni medicinski posegi, a na srečo tiste res neprijetne preneseš s pomočjo narkoz ali dodatkov kakšnih zdravil, po katerih se imaš večkrat skoraj preveč "dobro", saj si med prebujanjem iz narkoze ali pa po močnih zdravilih kar malo zadet in vse doživljaš drugače. A vsaj bolečine so znosnejše. Moje močnejše bolečine so se najprej začele z uvedbo zdravila, ki povečuje delovanje črevesja, a so bile le-te blažje in so se kazale le kot krči in napihnjenost, oboje ne preveč moteče. Sčasoma so se krči samo jačali in kmalu nisem več prespala noči, temveč sem bila ves čas popolnoma budna in nepremično ležala v točno določenem položaju, saj sem tako imela najmanj bolečin. To obdobje se je kmalu prenehalo in kasneje spet vrnilo, ampak ne s tako močjo. Prihajalo je kot v valovih, nekaj časa mirovalo, kasneje pa zopet izbruhnilo. Trmasta kot sem, sem vseeno nadaljevala z zdravilom, saj je mojemu črevesju kljub bolečinam pomagalo. Sčasoma sem se že navadila in so bile bolečine dosti manjše. Ko zdaj razmišljam za nazaj, sem si verjetno s tem trmarjenjem in vztrajnostjo sčasoma nezavedno dvigovala bolečinski prag.
Že dolgo sem imela močne bolečine. To govorim v letih. Zaradi tumorja sem imela več operacij v medenici, vsak rez oziroma vsaka brazgotina pa pusti posledice/bolečine. Doma nismo spremljali vremena po televiziji, saj sem bila jaz nekakšen "senzor za slabo vreme". Ob vsaki spremembi vremena sem dan ali dva prej čutila bolečine, malo po prsnem košu (zaradi vseh brazgotin), močnejše pa v medenici. A do dveh let nazaj je bilo vse v mejah normale. Zaradi ugotavljanja, iz česa je Zlatko sestavljen, sem imela avgusta in septembra več punkcij, tako, da se je Zlatko slej kot prej spoznal z različnimi iglami. Ob vseh punkcijah pa sem bila pod močnimi zdravili, saj so bile le - te resnično boleče. Tistega leta pa so se vse bolečine združile skupaj in vztrajale 24 ur na dan, brez prestanka. Ko pa bolečina vztraja več kot 3 mesece, se jo obravnava kot kronično bolečino. Pri meni traja že 2 leti.
 |
| Ko imajo bolečine svojo moč |
V teh dveh letih sem preizkusila vsa mogoča zdravila, od tistih najbolj "osnovnih" in poznanih, do takšnih, pri katerih nisem vedela zase. Nekaj časa so pomagala, potem pa se je bolečina samo jačala. Prišlo je tako daleč, da sem v žilo dobivala zdravila, katera so bla tako močna, da jih zdravniki niso upali dajati, saj sem bila za njih premlada. A to je bilo na žalost edino, kar je pomagalo, saj se mi je od bolečin ves čas vrtelo in sem bila večkrat tik pred tem, da bi "padla skupaj". Nato pa sem začela obiskovati posebno ambulanto na onkološkem inštitutu, kjer se ukvarjajo samo z zdravljenjem izredno močnih bolečin. Tam smo se dogovorili, da so mi v hrbtenico vstavili cevko, preko katere sem v medenico ( tja, kjer je bil izvor bolečine ) večkrat dnevno dobivala mešanico z lokalnim anestetikom ( zdravilom, ki ti omrtvi točno določeno področje ) in morfijem. Ja, moje bolečine so tako močne, da že več kot 1 leto prejemam morfij v hrbtenico. Čeprav nad tem nisem prav nič navdušena, pa se počutim boljše, saj so bolečine veliko bolj znosne in jih lažje prenašam, pa čeprav se še vedno ne morem kaj dosti gibati.
 |
lokacija epiduralnega katetra v hrbtenici in apliciranje zdravila s pomočjo črpalke |
Ni komentarjev:
Objavite komentar