Kako veš, da nekdo ali nekaj prebiva v tebi? Da je v tvojem telesu nekaj, kar tam ne bi smelo biti? Kako ga sprejeti? Bo tam ostal za vedno? Bo vedno delal težave ali bo postal priden in vzoren najemnik, pa čeprav ti krvavo plačuješ za njegovo družbo? Dolgo te nisem poznala, dragi moj Zlatko, vedela sem, da se sigurno nekje skrivaš, ker si mi nagajal praktično celo življenje, nisem pa vedela v kakšni obliki in kje se skrivaš.
Že odkar sem na infuziji, imam težave z bakterijami. Se pravi, da imam že 24 let vsaj 2 infekta na leto, katerega je seveda potrebno pozdraviti z antibiotiki v žilo, ki jih vsaj 14 dni prejemam v bolnišnici. Če pa antibiotiki ne zaležejo in so bakterije močnejše, pa je potrebna operativna menjava katetra. No, tukaj se moram popraviti. Pri otrocih se menjave operativne in v splošni anesteziji kar pomeni, da te uspavajo pred začetkom operacije, saj je za njih to boljše. Ko pa enkrat spadaš na odrasli oddelek, se vse to opravi v lokalni anesteziji, to pa izgleda tako, da mesto na tvojem telesu, kjer bodo zbadali, rezali in šivali, samo omrtvijo, da ničesar ne čutiš. In jaz sem presrečna, da to počnejo v lokalni anesteziji.
V glavnem, bivanje v bolnišnici sem nekako "vzela za svoje". Seveda se tega nisem veselila, sem jih pa nekako ves čas jemala kot del mojega življenja. A na srečo imam v na gastroenterološki kliniki v UKC Ljubljana več kot čudovito zdravnico, ki je na vsak način želela izvedeti, kaj se dogaja. Ja, infekti lahko pridejo zaradi nesterilne priprave infuzije in priklopa, a ne moreš biti tako zelo štorast, nestrokoven in površen, da imaš tako veliko okužb kot jaz, hkrati pa uspešno končati zdravstveno šolo. Poleg tega se zase res potrudiš, da počneš tako dobro kot moraš in še boljše, saj si odvisen od sebe in se moraš zaščititi. Na srečo me je zdravnica poslala na cel kup različnih preiskav, da bi poiskali, če se kaj dogaja v mojem telesu. Imela sem kup raznih slikanj in tisto najpomembnejše PET - CT oziroma pozitronska emisijska tomografija, ki prikaže, kje v telesu se porablja glukoza, saj je ta najboljša hrana za bakterije. No, pri tej preiskavi mi je prikazalo tvorbo v medenici, ki ni bila tako majhna, a vseeno zelo omejena.
Naslednji dan sem kot vsako dopoldne imela vizito. Na vizito ponavadi pride en zdravnik, k meni so prišli trije. Vedela sem, da je nekaj narobe! Sobna zdravnica je začela z besedami:" Ali veste, kaj pomeni, če pridejo trije zdravniki naenkrat?" Pokimala sem in rekla da ponavadi je nekaj narobe. No, v naslednjih stavkih sem izvedela, da so odkrili nekakšno tvorbo v moji medenici, ki bi lahko bila ponovitev tumorja, a preden bi to z zagotovostjo potrdili, sem mogla opraviti še nekaj preiskav in pregledov. Naročili so me tudi k proktologu (to je zdravnik, ki se ukvarja z težavami na področju čisto zadnjega dela debelega črevesja), a ker sem rojena pod srečno zvezdo, sta bila oba proktologa ves mesec na dopustu, jaz pa sem imela zaradi te tvorbe, ki sem jo poimenovala Zlatko, močne bolečine in zelo velike težave pri odvajanju blata, da te novice nisem bila niti najmanj vesela.
Kasneje, v začetku avgusta, sem končno prišla na pregled k proktologinji, a na pregledu ni bilo nič posebnega. Sva se pa zmenili, da čez nekaj dni pridem na oddelek, ker sem bila naročena na biopsijo te tvorbe. Na kratko rečeno, preko kože ti z debelo iglo odvzamejo košček tkiva, ki ga v laboratoriju dobro pregledajo. No, to ni bil niti najmanj prijeten poseg, a sem za vsak slučaj pred tem dobila zdravila proti bolečinam, da vsaj preveč boleče ni bilo. Po posegu sem lahko šla domov. A Zlatku to srečanje z iglami ni bilo niti najmanj všeč (in iskreno ga razumem), zato se je v naslednjem tednu zelo razjezil in vnel, da je zopet prišlo do infekta, a kar je še huje, od takrat naprej sem bila ves čas v zelo močnih bolečinah bolečinah. Po 14 dneh čakanja sem končno tudi uradno izvedela, da ta tvorba ni tumor. Takrat mi je padla skala s srca.
Kasneje se mi je Zlatko še večkrat vnel, tako da sem bila od avgusta naprej praktično več v kliničnem centru kot doma. Kot smo kasneje ugotovili, sem v letu 2021 v bolnici preživela skupaj 180 dni, zelo verjetno vse zaradi njega. V upanju, da bi v medenici našli kaj, kar bi se dalo odstraniti, da bi bila brez bolečin, je kirurginja opravila pregled v anesteziji, a ni bilo nič posebnega. Vstavila mi je dren (cevko, preko katere odvečna tekočina lahko steče iz telesa) in po njem je izteklo kar nekaj tekočine, ki je bila prej v moji medenici in mi povzročala bolečine. Tudi kasneje se mi je ta tekočina večkrat nabrala, pa smo jo spravili ven. Drugega pa ni mogla narediti, saj sem bila po njenih besedah preveč zakompliciran primer zanjo. Upali smo, da mi bo naredila vsaj stomo za odvajanje blata (kirurško narejena odprtina na trebušni steni, na katero je speljano črevo, čez se prilepi posebna vrečka za stomo in tja notri nekontrolirano uhaja blato, blata ne odvajaš več po naravni poti). Stomo sem si želela, ker blata nisem več zadržala, obenem pa sem upala, da če ne bo črevesje v tistem delu medenice, bodo vsaj bolečine manjše. No, pa tudi na stomo sem mogla še malo počakati. Posledično sem bila še vedno v zelo velikih bolečinah, samo s tem, da smo zdaj vsi vedeli, zakaj se le-te pojavljajo. Tale Zlatko mi je zakuhal kar nekaj težav, ki so se seveda še nadaljevale, a več v naslednji objavi.
 |
| Tvorba v moji medenici, ki sem jo poimenovala Zlatko |
