Že zelo dolgo je v meni gorela tiha želja po letenju. No, bolj kot leteti sem si želela občutiti svobodo. Ko si enkrat odvisen od infuzije se tvoje življenje in misli vrtijo in prilagodijo nanjo. Zjutraj oziroma dopoldne že računam, koliko časa bom imela na voljo do takrat, ko bom spet na vrvici. Bo danes vse potekalo tako kot mora? Se danes čudno počutim? Potrebujem infuzijo tudi čez dan? Torej v naslednjih 24ih urah ne bo nič "svobode" brez vrvice? Razmišljanje o infuziji, o mojem počutju, opazovanje same sebe mi vzame ogromno časa. Ker pa sem na njej praktično že od malih nog, dejansko ne vem, kako izgleda t.i. "normalno", svobodno življenje.
No, potem pa sem naglas začela govoriti o tej tihi želji. O tem si lahko preberete v prejšnji objavi ( Dan najlepših sanj ). Na žalost sem mogla skok večkrat odpovedati, saj sem vedno pred skokom zaradi ( pre )velikega veselja in pričakovanja vedno zbolela z sepso, tako da me je čakal 14 dnevni apartma z all inclusive paketom na infekcijski kliniki. 😓😔Tako da sem že počasi začela obupovati nad vsem skupaj, mi pač ni namenjeno.
Potem pa se je zgodil tisti najlepši in nepozabni 8. avgust 2020 💖 Dan prej sem šla na odvzem krvi, da se je moja zdravnica prepričala, da sem popolnoma zdrava in mi dala dovoljenje za skok. In ker je bilo vse tako kot mora biti, smo se naslednji dan odpravili proti Portorožu. Vreme je bilo noro lepo, zato smo se z družino odločili, da gremo pred skokom preverit, če je morje še vedno slano. 😉 Okrog 17 ure pa smo jo mahnili proti aerodromu. Ob meni so bili tisti, kateri mi pomenijo ogromno in sem si jih želela ob sebi ne glede na vse 💖 Midva z bratom sva se najprej šla prijavit, nato pa smo imeli še nekaj časa za kavico v lokalu poleg aerodroma. Ob 18ih sva začela s pripravami, najprej sem se preoblekla v padalsko opravo, v kateri sem baje izgledala kot kondomček 😜, nato pa so me naučili vse, kar sem rabila vedeti in narediti pri skoku. Mogoče se bo marsikomu zdelo čudno, ampak po resnici povem da me ni bilo strah niti na tleh, niti v avionu. V bistvu sem komaj čakala, adrenalin me je noro držal in bi kar preskočila ves ta čas, ki se mi je strašansko vlekel.
 |
| Priprave na zemlji so zelo pomembne |
 |
| Pa pejma u luft |
Spoznala sem čudovitega in izredno zabavnega "tandemca" Tomaža, ki je bil moj pilot. Mislim da sva se takoj ujela, saj je tak "odštekan tip". No, da za zabavno skačeš iz aviona res ne spadaš med "normalne" ljudi. Za to moraš imeti nekaj več. In ti Tomaž, to sigurno imaš. 😁😉 Let z avionom je trajal nekje 10 minut, vsaj tako se mi je zdelo, v njem pa nas je sedelo 6 - 2 povsem nepoznana, ki sta skočila sama, brat in njegov "tandemc" Erik, pa midva s Tomažem.. Med tem časom sva še enkrat ponovila kako in kaj moram početi med samim skokom, pa seveda občudovala noro lepo Slovensko obalo. prišli smo na višino 4200 metrov nadmorske višine, kjer se je že dobro čutila hladnejša temperatura. Na avionu so se dvignila "vrata" ( v bistvu to niso vrata, kot neka folija, ki jo razvijejo do tal in ob skoku dvignejo ). Najprej sta skočila dva posamezno, potem Erik in moj brat, na koncu pa še midva s Tomažem. Skupaj sva zlezla do roba aviona.
 |
| Zasanjano občudujem lepote Slovenije |
 |
| A smo ready? |
In takrat sem prvič v življenju občutila, kaj pomeni imeti prazno glavo in biti svoboden. Najboljši in hkrati najbolj nor občutek na svetu. Nihče ti ne more nič. Nisem se zavedala niti Tomaža nad sabo, na katerega sem bila pripeta. Samo jaz, veter in svoboda. Še glava je bila čisto prazna. Približno 1 minuto sva padala s hitrostjo 200 km/h. Občutek je bil neverjeten (no, če odmislimo, da mi je veter zategoval obraz 😋 ). Kar naenkrat me je nekaj zategnilo in Tomaž je odprl padalo. In takrat sem se posvetila obali. Razgled je bil fenomenalen. Saj vem, da je Slovenija čudovita, ampak iz ptičje perspektive je še 1000x lepša. Vsak trenutek v zraku je bil prečudovit. Vmes mi je Tomaž predal "krmilo" padala in rekel:" zdaj se pa znajd". In tako sem uspela še pilotirati padalo. Naredila sva nekaj lupingov, ampak mene je zasanjal tisti neverjetni razgled, tako da sem mu kmalu nazaj predala krmila.
 |
| Še zadnjič pogledam rep letala |
 |
| kulk je faaaaajn |
Nekaj časa sva še krožila naokrog, nato pa sva se začela spuščati in kmalu sva pristala na travniku. Ko sva prispela je sonce ravno začelo zahajati. Res je bilo prečudovito. Na koncu sem prejela še diplomo za uspešno opravljen skok.
 |
| Razgled je fenomenalen |
 |
| Prvič upravljam s padalom, mislim da mi gre kar dobro |
 |
| Petka za varen pristanek |
 |
| Tam gor sva bla |
 |
| sam 4200 metrov nadmorske višine Nč tazga 😁 |
